Branje Svetega pisma, duhovne besede, je mesenemu človeku zelo težko in odbijajoče. Koliko lažje je brati kvaziduhovno literaturo! A pri kvaziduhovnosti ostaneš tam, kjer si - otopel in mrtev, brez usmiljenja, brez ljubezni, pri Bibliji pa oživiš.
Primerjavo med mojimi popravki, novim SSP prevodom in Biblijo kralja Jakoba si lahko pogledate in naložite na svoj računalnik z naslednje povezave: povezava do pdf datoteke
Moji popravki so sicer daleč boljši od novejših prevodov - mestoma tudi od Chrastkovega prevoda iz leta 1914, a Biblija kralja Jakoba (King James Bible) je vendarle zrel sadež reformacije brez primerjave, ki ga priporočam vsakomur.
In še nekaj priporočam: pisma so sicer razdeljena na poglavja, a ne prenehajte z branjem tam, kjer se konča poglavje. Velikokrat se misel nadaljuje in je tako umetno prekinjena.
Poskušal bom dati samo kratke komentarje, a vedite, da se da o marsičem povedati veliko, veliko več. Ni meja :) Naj vas zato moji ali komentarji kogarkoli drugega ne uspavajo, da ne bi sami brali Svetega pisma.
Pismo Rimljanom 10
1 Bratje, želja mojega srca in prošnja Bogu za Izrael je, da bi bili rešeni.
Pavel še enkrat pove, kar je povedal v Rim 9:3.
2 Priznavam jim, da so goreči za Boga, a ne po vedenju.
3 Zakaj ne poznavajoč Božjo pravičnost in poskušajoč uveljaviti svojo pravičnost, se niso podredili Božji pravičnosti.
Ker niso poznali Božje pravičnosti, so poskušali uveljaviti svojo - tudi na silo, če ni šlo drugače - a tako se niso podredili Božji pravičnosti. V očeh Boga niso bili pravični. Pravičen, pošten pomeni biti nekaznovan po zakonu. Če si pošten in pravičen v človeških očeh, potem te ljudje in človeška sodišča ne obsodijo - če pa si pošten v Božjih očeh, potem te ne obsodi niti Bog. Deloval si v skladu z njegovim zakonom, z njegovo voljo. In če te Bog ne obsodi, te konec koncev tudi ljudje ne morejo, čeprav se trudijo. Če jih imaš rad, kako te bodo obsodili? In izpolnitev postave je ljubezen. Tisti, ki ljubi, je izpolnil postavo (prim. Rim 13:10).
4 Kajti Kristus je konec postave za pravičnost vsakomur, ki veruje.
Verovati Kristusu pomeni, da si pravičen. To je želja Boga. In če veruješ vanj, Bog v tebe zaseje seme ljubezni. Rad imaš ljudi. Za nikogar ne rečeš: "Ta za mene ne obstaja." Vsi obstajajo. Vsem privoščiš dobro - tudi tistim, ki te sovražijo in so ti škodovali.
5 Mojzes namreč opisuje pravičnost, ki je iz postave, da bo človek, ki to počne, živel od tega. (3Mz 18:5)
Jezus je izpolnil vso Mojzesovo postavo. Edini - in je živel. Mi ne moremo izpolniti Mojzesove postave. Če prekršimo eno samo pravilo, smo krivi za prekršitev vseh (Jak 2:10). Torej v očeh Boga ne moremo biti pravični. Pravični smo lahko le preko Jezusa in ne s svojimi deli.
6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne reci v svojem srcu: „Kdo se bo povzpel v nebesa?“ To pomeni pripeljati dol Kristusa.
Tega dolgo časa nisem razumel, a potem mi je Bog dal razumevanje. Včasih ti ga da po človeku (npr. ko prebereš komentar kakšnega kristjana), včasih pa ga da tebi v misli. Ljudje, ki zaupajo v sebe, pravijo, da so prišli na idejo, da so sami ugotovili - kristjan pa ve, da mu je idejo in odgovor dal Bog. Torej, tole razumem takole:
kristjan ne reče, da ne moremo priti v nebesa. Kristjan se ne sprašuje: Le kdo lahko pride v nebesa?! Kajti to pomeni, da ne veruje, da je Jezus Kristus šel v nebesa in da je pripravil prostor za nas. In tako ga je na nek način pripeljal nazaj iz nebes. Po njegovem mnenju Jezus sedaj ni v nebesih. In ljudje, ki ne verujejo v Kristusa, niso pravični in v njih ni ljubezni in niso kristjani, pa če še tako vztrajno trdijo, da so. Oni verujejo samo v sebe. In ko vidijo, da so polni greha in brez ljubezni, začnejo dvomiti, da jim bo uspelo priti v nebesa. Takšni ljudje zaupajo v zakramente, zaupajo v lastno izpolnjevanje Božjih ali pa človeških zapovedi (obvezna sobotna ali nedeljska udeležba v tem in tem templju)...
7 Ali: „Kdo se bo spustil v brezno?“ To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih.
Kdo bo šel v brezno, v pekel? Tega se kristjan ne sprašuje. Da, ljudje bodo šli tudi v pekel in če v to ne veruješ, potem tudi ne veruješ, da je bil Kristus mrtev in da je šel v predpekel - to je mesto, v katerem so bili pravični do Jezusove smrti, predno jih je popeljal v nebesa. Torej si ga pripeljal na nek način nazaj od mrtvih, saj tam ni po tvojem mnenju nikoli bil.
Vesela novica temelji na tem, da si zaslužimo pekel (to je slaba novica), a Bog se nas je usmilil in nam podaril dar ljubezni, večnega življenja v družbi njega in ostalih ljudi, ki so nam podobni. To so nebesa. In to je dobra novica.
Ljudje, ki verujejo Kači, ko pravi, da se s smrtjo vse konča, ne verjamejo v dobri del vesele novice in ljudje, ki verujejo Kači, ko pravi, da nihče ne umre, ne verjamejo slabi novici. Brez slabe novice pa ni dobre. In potem so tukaj še ljudje, ki verujejo v sebe in da si bodo sami zaslužili večno življenje. Oni verujejo v postavo. Hmmm. Lahko bi živeli v takšnem svetu, če bi ga Bog ustvaril tako. Lahko bi živeli v svetu, kjer bi pekel pice in ko bi jih napekel 1000, bi si zaslužil eno življenje in tako bi lahko npr. obudil od smrti kakšnega prijatelja. A ne živimo v takšnem svetu. Če ne moremo obuditi od smrti še svojega prijatelja, kako bomo sami sebe? Sami si ne moremo zaslužiti večnega življenja. To je dar, tako kot je dar tudi ljubezen in opravičenje za stare grehe.
8 Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; (prim. 5Mz 30:12-14)namreč beseda vere, ki jo pridigamo,
9 da če boš s svojimi usti priznal Gospoda Jezusa, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.
10 S srcem namreč verujemo za pravičnost, z usti pa priznavamo za rešitev.
Verz 9 je izredno zlorabljan verz zadnjih 100 let v ZDA. Razni množični pridigarji, ki so polnili velikanske stadione so v ljudeh bili sposobni zbuditi z raznimi manipulacijami (čarovništvo, glasba, ton besed...) neko čustvo. Ljudje so na nek način uvideli, da so ga v življenju pobiksali. In namesto, da bi se obrnili k Bibliji, k Božji besedi, k Jezusu, so samo pristopili k odru in z besedami priznali Jezusa Kristusa za Gospoda. Zrecitirali so tako imenovano "grešnikovo molitev" (Sinner's prayer) in potem so mislili, da so kristjani. Potem so na podlagi enega stavka iz Biblije, ki so si ga razlagali po svoje, mislili, da lahko počnejo, kar hočejo in da lahko nadaljujejo s svojim grešnim življenjem. A temu ni tako. Če bi brali Biblijo, bi videli, da so si ga napačno razlagali. Ne zadostuje imeti samo občutek krivde in potem to priznati.
Če resnično veruješ, da je Jezusa Kristusa Bog obudil od mrtvih, ti to spremeni življenje. In to pomeni verovati s srcem. To pomeni, da se tvoje srce spremeni. Postaneš pravičen. Izpolniš postavo in to pomeni, da ljubiš Boga in ljudi.
In iz obilja srca govorijo usta, pravi Jezus. Ko veruješ s srcem, ko imaš v srcu ljubezen, lahko priznaš, da je Jezus Gospod. Njemu daš priznanje in ne sebi.
V nasprotnem primeru pa ostanemo lažnivci. Z usti govorimo nekaj, kar ni res. Če v našem srcu ne verujemo čisto zares, da je Jezusa Kristusa obudil Bog Oče od mrtvih, potem se naše življenje ne bo spremenilo. Z usti bomo sicer lahko rekli, da je Jezus Gospod, a v našem srcu ni ne ljubezni in če ni ljubezni, ni resnice. Ker pa usta govorijo iz obilja srca, govorijo v tem primeru laž. Milijone ljudi se tako laže, da verujejo in da priznavajo Jezusa za Gospoda. Ne, v svojem življenju želijo ostati sami svoj Gospod. Oni molijo naslednjo molitev: "Zgodi se moja volja. Bog, ubogaj me! Ti si moj služabnik in me moraš ubogati." To pa je bolj podobno satanizmu kot pa krščanstvu.
11 Zakaj Pismo pravi: Kdorkoli vanj veruje, ne bo osramočen*. (Iz 28:16)
Kdorkoli veruje vanj... da je on Gospod, gospodar njegovega življenja... ne bo osramočen. Vanj in ne v sebe - glej konec komentarja na verz 10.
Eden izmed pomenov * je v določenem pomenu tudi biti osramočen. Če se ti mudi, to v določenem kontekstu pomeni, da si osramočen. SSP prevaja Iz 28:16, da kdorkoli vanj veruje, ne bo omahnil. In tudi to je res. In če ne bo omahnil, ne bo osramočen. Pavel je znal Staro zavezo na pamet. Znal je hebrejsko in grško. Ne bodite pametnejši od njega :) Marsikateri strokovnjak današnjega časa misli, da je.
Ni pa to samo Pavlovo mišljenje in samo njegova razlaga verza. V Septuaginti, to je v grškem prevodu Stare zaveze iz približno leta 300 pred Kristusom, so prevajalci uporabili glagol, ki primarno pomeni biti osramočen.
12 Ni namreč razlike med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.
Kdorkoli potem pomeni zares kdorkoli - ali Jud ali nejud.
13 Kajti kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. (Joe 2:32)
Kdorkoli pomeni kdorkoli. In kdo je ta Gospod? Verz 9 pravi, da je Jezus Kristus Gospod. Kaj pa pomeni Gospod? Judje so se sami odločili, da ne bodo več izgovarjali Božjega imena (Jaz sem, ki sem) in kadar ga vidijo napisanega v Tori, ga preberejo kot Adonai, Gospod. Jezus Kristus je ta Adonai. On je Jaz sem, ki sem.
Kaj pomeni klicati Gospodovo ime? Nekateri pravijo, da to pomeni izgovarjati, mantrati Božja imena. To počnejo hindujci, ki se na tak način umirijo, začnejo v tem uživati, padejo v trans, dobijo razna videnja in da, nad njih pride določen duh, ki ni ravno Božji - v njem ni ljubezni. Pa ne samo hindujci. Katoliške litanije, katoliški rožni venec so ista stvar. In tudi muslimani radi recitirajo imena Allaha. Kdor to počne in počne resno, ta se dobro počuti, se umiri, dobi videnja - mistična doživetja, a ne ljubezni. To pa ne pomeni klicati Gospodovo ime.
Spomnimo se konteksta in dobili bomo odgovor. Kdo je kristjan? Tisti, ki je bil nemočen (Rim 5:6) in Božji posinovljenec (Rim 8:23). Kaj pa naredi nemočen otrok? Kliče svojega Očeta. In kako ga kliče? Kdaj ga bo Oče slišal? Takrat, ko bo izgovoril njegovo ime milijonkrat? Takrat ko ga bo poklical blez napače? Ali takrat, ko bo v joku rekel: "Oci, oci!" Ko bo zajokal, takrat bo Oče že pri njem. To je ljubezen - ostalo pa je delo in ne ljubezen. Kateri oče bo rekel, da ga otrok ni poklical, če je v joku zaklical: "Oci, oci!" Samo tisti, ki ne ljubi. Bog pa je ljubezen.
14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verjeli vanj? In kako naj verjamejo vanj, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni pridigarja?
Klicati Boga pa ne moreš, če ne verjameš vanj, če mu ne zaupaš. (Torej samo ponavljanje, recitiranje nekih čiračara manter ne pomeni klicati Gospodovo ime!) Verjeti vanj, mu zaupati mu pa ne moreš, če nisi slišal nič o njem. In slišati o njem pa ne moreš brez pridigarja - brez kristjana, ki ti pove o njem.
15 In kako naj pridigajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki pridigajo evangelij miru in prinašajo vesele novice o dobrih stvareh. (Iz 52:7)
To ne pomeni, da so lepe z našimi očmi, ampak da smo veseli, ko jih vidimo, ko nam povedo veselo novico miru, Kristusov evangelij. In kdo jih je poslal? Ali so prišli sami? Ne, k nam jih je poslal naš Oče.
16 Toda vsi niso bili poslušni evangeliju. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je verjel naši pridigi? (Iz 53:1)
Evangelij sta prva slišala Adam in Eva. Bila sta obsojena na smrt, a dana jima je bila obljuba o rešitvi. Evino seme bo premagalo seme Kače in vse bo ok in še boljše, kot je bilo pred njunim padcem. Na svetu bo ponovno mir - celo med živalmi.
17 Torej pride vera iz pridige, pridiga pa po Božji besedi.
Za nas pomeni vera marsikaj. Če veruješ v sebe, je to za nas že vera. Vera v Bibliji pa pomeni zaupanje v Odrešenika. In o Odrešeniku nam govori Biblija, Božja beseda. Vera pride po Božji besedi, ko jo slišimo in Božja beseda je Kristus. Vera pomeni zaupati Kristusu. Vse ostalo ni vera, vsaj ne v biblijskem smislu.
Danes je tako popularno govoriti, da so vse vere iste. Ne morejo biti. Nekdo verjame, da bo srečen, če te bo mučil in ubil in nekdo verjame, da bo srečen, če ti bo podaril hišo. Ali imata isto vero? Ali je vse eno? Če je vse eno, potem je res čisto vse vseeno.
Vsakdo ima lahko svojo vero, a vera v očeh Boga pomeni verjeti, zaupati njemu in nikomur drugemu.
18 A jaz pravim: Ali niso slišali? O, pač! Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas in do koncev sveta njihove besede. (Ps 19:4)
Čudovit psalm, ki razkriva, da vemo vsi za Boga - ravno tako kot pravi Pavel v Rim 1:19-20.
19 A jaz pravim: Ali Izrael ni vedel? Mojzes je prvi, ki pravi: Storil bom, da boste, da boste ljubosumni na tiste, ki niso narod, in z neumnim narodom vas bom jezil. (5Mz 32:21)
Kristjani niso narod. In če že so, so neumen narod v človeških očeh, saj se ne branijo sami, ampak zaupajo v Gospoda.
20 Izaija je pogumen in pravi: Našli so me tisti, ki me niso iskali; razodel sem se njim, ki niso po meni spraševali. (Iz 65:1)
Kdo je to? To so padli ljudje - barabe izmed Judov, barabe izmed nejudov. Tisti, ki so se imeli za iskalce in za Božje, pa ga niso našli. Farizeji so bili polni ponosa. In tako tudi mi - če smo polni ponosa, ne bomo našli Boga.
21 Izraelu pa pravi: Ves dan sem iztegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu. (Iz 65:2)
Ob tem se moram spomniti na ljudi današnjega časa, ki pravijo: "Kaj boš ti meni govoril, smrkavc. Jaz sem videl boga!" ali pa "Jaz sledim čisto pravi krščanski veri in nihče mi ne bo čisto nič govoril, da počnem kaj narobe." Hmmm. Nihče? Niti Bog, niti Sveto pismo? Seveda, saj si ti gospod nezmotljivež in gospod poln ljubezni. Ja, ja, kar misli si. Ti si en upornik, upornik ljubezni. Bog steguje roke k tebi, te kliče z Božjo besedo, ti kaže, da nekaj ne počneš prav, tako da ti pošilja težave, a ti se ne daš in trmoglavo vztrajaš na svoji poti, poti v uničenje.
